Izdelki v akciji

Vaša nakupovalna košarica

Kontaktirajte nas

Košarica
 0,00
Kaj bodo pa drugi rekli? Stavek, ki je ubil največ sanj.

Kaj bodo pa drugi rekli? Stavek, ki je ubil največ sanj.

Kaj bodo pa drugi rekli?

Ne dolgo nazaj, sem na naši Facebook strani, objavila zgodbo, ki jo spodaj delim tudi z vami. Objava je dosegla je neverjeten odziv in tisoče ljudi. To mi je dalo misliti, da se s to težavo, oziroma s tem vzorcem, ubada neverjetno veliko ljudi. 

Že kot otroci, smo pogosto poslušali: Kaj si bodo pa ljudje mislili? Kaj bodo pa drugi rekli? Glej, vsi te gledajo, nehaj!…

Sama sem tako občutljiva na takšne stavke, da se kot prava upornica, avtomatično začnem obnašati ravno nasproto. Češ kaj me pa briga kaj bodo rekli. Vendar ta vzorec je tako globok, tako globoko zasidran, da se z njim borim kot lev, in bi si ga iztrgala iz svoje zavesti. Že ko samo pišem o tem, čutim pritisk v prsih. Se tudi vprašati ne upam, koliko sanj so te stavki ubili. 

Točno tako. Stavek, ki je ubil največ sanj.

Zakaj si dovolimo, da peščica, nepomembnih ljudi, vpliva na naše odločitve? Kaj je razlog, da nam je mnenje drugih tako zelo pomembno? So samo vzorci, ker smo zgornje besede tolikokrat slišali, da smo jim začeli verjeti? Kaj se bo zgodilo, če bomo enostavno živeli, kar želimo, in ne kar se zdi drugim prav? 

Globoko zakoreninjeno in ven priplazi vsakič, ko se v mnenju ali načinu razmišljanja razlikujem od vseh ostalih. Ven priplazi, na govorilnih urah mojih otrok, češ daj bodi tiho, kaj si bodo pa mislili? Obisku pri tašči, ker pač, za dobre odnose, bolje da smo tiho in se pogovarjamo o vremenu. Pa spet, ko staršem nekaj rečeš, četudi nič slabega, izpademo nespoštljivi, pa čeprav samo iskreno povemo kar čutimo. Da o sosedih niti ne govorim, ker ga ni kraja v Sloveniji, kjer se nebi sosed obremenjeval s sosedom. No, takrat začutim tak upor, da bi na glas zakričala UTIHNI – ta notranji glas, ki me duši. Koliko lažje bi nam bilo v duši, če bi enostavno povedali kar mislimo in tudi kontra mnenja sprejeli samo, kot pač mnenje in ne obsodbe.

In če kaj ne želim, pa je, da bi ta vzorec, nesla dalje moja otroka.

To mi daje moč, da vsakič znova izberem dejanja in besede, ki so moje, in ne besed, ki bi jih želeli slišati drugi. Ja, verjamem, da mnogokrat nekdo reče, kako je lahko takšna, kako lahko to rečeš, poglej kako se ima za nekaj več itd., ker pač odkritost, in da nekomu poveš kar misliš, to je pa že predrzno.

Vendar to ni moje! S tem se naj ubadajo sami. Vprašajo se naj, zakaj jih tako muči, kar delam, za kar se odločam, kaj rečem in kakšno je moje mnenje. Ali nimajo svojih življenj in izzivov? Če bi se vsak ukvarjal samo s sabo, ima dela, za celo življenje dosti, in še čez. 

Včasih se mi zdi, kot da je cela Slovenija okužena s tem vzorcem. Da ne govorim o vaseh, kjer imaš občutek, da je dejansko nekaterim lažje živeti tuja življenja, kot svoja. Ki vedo več o tebi, kot veš sam o sebi. 

Ravno včeraj, sem gledala oddajo kjer je neverjeten plesalec, doživljal očitke, obsodbe, fizične in psihične, ker je že kot otrok imel drugačne želje po izražanju, plesu in ni “tipično” fantovsko izbral nogomet. Sedaj je, in bo še bolj uspešen, na poti, ki si jo je izbral sam, ki ga osrečuje, pa čeprav je šel čez trnovo pot, da je do tukaj prišel. Bravo! Redki so, ki vztrajajo do konca in jih ne potolče nevoščljivost ljudi. Pustimo si živeti svoje sanje. Dihajmo s polnimi pljuči. Stopimo iz cone udobja, ker le tam nas čaka izziv, pustolovščina in velik svet, kot je veliko vaše srce.  

Pogosto se je lažje ukvarajti s tujimi težavami, ker tako izgledajo njihove težave manjše. Gledati v tuje družine, ker potem njihova izpade boljša. Metanje peska v oči, ne bo izblinilo njihovih težav. Skrajni čas je, da se začnejo gledati na vznoter in začnejo pucati pred svojim pragom, ker bodo našli kup pajčevin in v pesek zakopanih vzorcev, ki bi se jih lahko v času, ko se ubadajo z drugimi že polovico rešili.

Otroka moja, vseeno mi je kateri šport si bosta izbrala, katero barvo las bosta imela, kdo vam bo všeč in koga bosta ljubila. Dokler  živita sebe in ne škodita drugim, vas bom podpirala. Četudi se bomo kdaj skregali sredi trgovine ali malce bolj na “glas” vpili na dvorišču, tudi to je del življenja in naj nihče ne reče, da je popoln in da pri njih pa ni nesoglasij. So in vedno bodo, le nekateri jih bodo še naprej raje skrivali pod preprogo in na vzven kazali svoj ideal, drugi pa bomo živeli iskreno, se v minuti skregali in v naslednji že imeli radi in bili hvaležni ker imamo drug drugega. Ja takšna sem. Temperamentna, iskrena, ki se še malo, čisto, čisto malo, ubada s tem vzorcem, vendar ga utišam, takoj, ko želi priti na plano.

Veliko dela na sebi sem že naredila in leta iskanja sebe so minevala bliskovito kot nikoli. Ko delaš na sebi, se dogaja. Poslušanje video posnetkov, prebiranje knjig za osebno rast, obiskovanje delavnic in predavanj…Čisto iz vsake odločitve, ki sem jo sprejela, sem se naučila ogromno. A še veliko dela imam, priznam. No, če sem pa iskrena, pa se delo tudi nikoli ne konča.

Kako se pa vi spopadate s tem vzorcem? Vsak dober predlog, bo meni in bralcem v pomoč. Delite z nami spodaj v komentarju.

Lep pozdrav

Bojana

Če še niste prebrali zgodbo, ki požela tisoče vsečkov, jo le preberite, ker vam bo dala misliti.

Za vse tiste, ki se sekirate “Kaj bodo pa ljudje rekli?”

Stari modrec je imel sina, ki ni hotel iz hiše, ker se je sramoval svoje zunanjosti. Bal se je, da se ljudje norčujejo iz njega. Oče ga je podučil, da ne sme nikoli poslušati ljudi in mu rekel, da mu bo svojo trditev podkrepil z dokazom. “Jutri greš z menoj na tržnico!” mu je rekel.

Zjutraj sta navsezgodaj odšla od doma. Stari modrec je jahal osla, sin pa je hodil ob njem. Ko sta prispela na tržnico, si trgovci niso mogli kaj, da ne bi šepetali: “Poglejte tega možaka. Nobenega usmiljenja nima! Sam počiva na oslovem hrbtu, njegov ubogi sin pa mora pešačiti.” 

Modrec je rekel sinu: “Si slišal? Jutri greva spet na tržnico!”

Naslednji dan sta modrec in sin zamenjala vlogi: fant je zlezel oslu na hrbet, starec pa je hodil poleg. Ko sta stopila na tržnico, so isti trgovci govorili: “Poglej tega otroka brez kančka vzgoje. Mirno sedi na oslovem hrbtu, njegov ubogi oče pa se mora vlačiti po prahu. Kako žalosten prizor!”

“Si slišal?” je rekel oče sinu. “Jutri greva spet na tržnico!”

Tretji dan sta se oba odpravila peš in osla vodila za seboj na vrvici.”Poglej si ta dva bedaka.” so se norčevali trgovci. “Pešačita, kot da ne bi vedela, da so osli ustvarjeni za to, da jih jahamo.” 

“Si slišal?” je rekel modrec. “Tudi jutri greva na tržnico!”

Četrti dan sta od doma odšla oba na oslovem hrbtu. Ko sta stopila na tržnico, so trgovci glasno izražali svoje ogorčenje: “Kakšna sramota! Poglejte si ta dva! Nikakršnega usmiljenja nimata do uboge živali!”

Peti dan sta stopila na tržnico noseč osla na ramenih. Trgovci so prasnili v smeh: “Poglejte si ta dva norca, ki nosita osla, namesto, da bi ga zajahala!”

Modrec je sklenil: “Sin moj, zdaj si slišal; karkoli boš storil v življenju, vselej te bodo ljudje grajali. 

Zato si ne smeš delati skrbi zaradi mnenja drugih. Stori tako, kot se ti zdi najbolje in pojdi svojo pot…💕💕

( vir zgodbe: Angelska ljubezen)

Napiši komentar