Poznate strah, tisti, ki nas tolikokrat ovira. Ovira nas pri koraku dalje, ko se odločimo, končno spremenit nekaj, kar nas v življneju moti. Pa spet in spet, se kljub večkrat slišanemu in logičnemu razmišljanju, da je strah nesmiselen, vedno znova vrnemo nazaj. Potem pa potrebujemo močnejše in pogumnejše, kot smo sami, da nas držijo gor in nam dopovedujejo, o vsem smislu, vsega živega, mi pa kot panični, vidimo samo tisto grozo pred seboj. Potem se pa resnično vprašamo, enkrat, ko pride do tiste skrajne meje, česa se bojimo, kaj nas ovira pri vsem napredku? Samo sami smo tisti, ki se oviramo. Nihče nas ne ovira, kot se sami. In kaj dela strah? Ohromi nas, ovira nas na vsakem koraku, preprečuje, da sežemo po tistih sanjah, ki so pravzaprav zelo blizu, pa vseeno tako daleč. Včasih se jezim  nase, ker si dopuščam, da me strah pred neznanim, včasih resnično ustavi in hvala bogu, da vedno znova najdem moč, ki me žene dalje in da skočim v neznano in enostavno plavam. Se vam zgoraj neštete stvari pogosto dogajajo? Ne pustite, da vas strah prevlada, s strahom nadzirajo ljudi, strah nas ovira do naših sanj, strah je iluzija, ki si jo ustvarimo, ker nam je tako lažje, ja prav ste slišali, lažje je živeti v strahu, kot se soočiti z njim in poseči po sanjah. Vem, ker se s strahom borim na vsakih toliko, ko se nazaj prepustim tistim zmedenim mislim, ki odtavajo. Ne, dovolj je. Strah nad nami nima moči, ker smo si ga ustvarili sami, ga lahko tudi odženemo. Kako? Tako, da se nasmehnemo, rečemo zmorem, ker raje obžalujem to, da sem poskusila, kot to da nekaj nisem.

Sem na drugi strani mosta in vam maham ;).

Živite svoje sanje, uresničite jih, vredno je.