December se je začel zelo pestro, ampak v drugačnem duhu, kot prejšnja leta.

Vzdušje mi deluje zelo umirjeno. Ni divjanja po trgovinah, vse že vem kaj potrebujem in kje bom dobila, vse poteka lepo umirjeno in tokrat brez “drame”. Ko pomislim na vse tiste obljube, ki si jih postavimo za novo leto in potem veliko od njih ne izpolnimo, ugotovim, da ne potrebujemo novega leta, da dosežemo cilje. Cilje si moramo postaviti kar tako, čez leto in jim slediti in jih na koncu v decemberskem vzdušju z družino, prijatelji, dobro družbo predelati vse za nazaj, se pohvaliti za vse dosežke.

Cilji so potrebni, nujno potrebni, saj brez ciljev nimamo smisla in po besedah znanega psihoterapevta, depresija je, ko se zjutraj zbudimo in nimamo ciljev, ne vemo kakšen je naš smisel življenja. Postavljajmo si cilje vsak dan sproti, da bomo lahko potem na koncu leta predelali celo leto in ugotovili, kako super smo, kako smo imeli kvalitetno in pestro leto, kaj vse som dosegli, koga vse smo spoznali, kaj vse nam je leto prineslo in odneslo in kaj smo se iz tega naučili.

Vse se zgodi z razlogom!

Ne maram dramatičnega pospravljanja po stanovanju in vse to samo zato, ker pridejo obiski. Ne maram, da se to dela za druge in ne zase. Vsega kar se lotimo se lotimo zaradi sebe in SAMO zaradi sebe. Včasih ne moremo preko sebe, dan ima 24 ur in ni namenjen samo eni stvari in to je noro pospravljanje. Seveda se vsi potrudimo po lastnih močeh, ampak priznajmo si, da včasih ne zmoremo, ne očitajmo si in ne očitajmo drugim. Trudimo se kolikor se lahko, da smo dobri starši, dobri partnerji, dobri otroci svojim staršem, da smo dobri prijatelji, da smo dobri poslovneži, podjetniki. Več kot delati najbolje kar zmoremo ne gre. Zase vem, da dam vedno od sebe kolikor zmorem in ne morem preko sebe, da zadovoljim druge. Če komu ne paše moj “nered” pa mirno odide na obisk kam drugam 😉 .

Vsako leto znova si obljubim, da bom leto začela brez krame v življenju, pa naj bo to breme, ki ga nosimo na hrbtu in nas že krivi ali pa krama doma, ki nas že utesnjuje. No vsaj mene že pošteno. Vsako leto si rečem, da tokrat pa čisto zares pospravim vso nepotrebno navlako, a kaj ko sem čustveno navezana na vsako od njih in to takšne resnično nepotrebne navlake, še gumb “šparam” ker mislim da ga bom pa enkrat morda rabila. Da ne govorim koliko kablov in starih telefonov imam in ne vem kaj z njimi ker niso več za konkretno uporabo, ampak čuvam jih v škatli kot zlato ;). Ko se stvari kopičijo in to toliko, da je že moteče, psihično in tudi fizično, še vedno pa ne znamo stvari odtsranit iz svojih življenj.

Če dobro premislim, vem da jih nebi pogrešala in če bi vse skupaj odnesla v smeti, ne da bi vedela kaj je notri, verjetno nikoli nebi občutila pomanjkanja le tega, ampak…… Še vedno ne gre. Resnično si želim, da pride dan, ko bom imela toliko moči, da vse skupaj oddam od sebe. Ne dolgo nazaj sem zasledila članek, kako se znebiti krame življenju in predlog je bil, da se vsaki stvari, ki nam je služila, zahvalimo in jo damo dalje…. Morda pa je to rešitev :). Stvari, ki se kupičijo ustvarjajo negativno energijo, negativno vzdušje, nered v glavi in prostoru, vse to dobro vem v teoriji, ko se je treba lotit v praksi, pa kar ne gre in ne gre.
Razmišljala sem že o druženju in skupnem pospravljanju in metanju stran, hm pa nekako ideja ne gre skozi, ker vedno najdem izgovor, čeprav bi verjetno rabila nekoga, ki ni čustveno navezan na stvari in bi z mirno vestjo vrgel marsikatero stvar. Da ne govorim o oblačilih, ki jih varčujem za tiste dobre čase, ko pridejo in jih bom uspela oblečt, pa bodimo pošteni, te časi so mimo in dajmo že to sprejet. Morda s tem, ko pišem blog, samo sebe prepričujem in zgleda mi bo tudi uspelo, ker misli dobijo svoj pečat, ko jih spravimo na “papir”.

A veste tisti občutek, ko imaš vsega dovolj, samo še lotiti se je treba ? No ta občutek me zelo, zelo preganja. Ne bom napisala, morda pa bom….ali letos pa bom….
Poslala bom v vesolje in to samozavestno, prepričano v to, da letos se pa tukaj KRAMI njen čas zaključi in da je čas za novo svežo energijo, prostor, ki bo lahko “dihal”, prostor, ki bo imel svobodo in jaz v njem. Letos mi bo uspelo, ker vem da mi bo! No pa imam novoletno željo, vse ostale se mi izpolnjujejo sproti in vesolje je moj zaveznik, vse kar pošiljamo to dobimo. Še posebno letos mi je odgovarjalo s svetlobno hitrostjo, pomagalo pri uresničitvi, tako velikih in pomembnih želja in ker sem v njih verjela, verjela vase da zmorem in vse kar pošiljamo to dobimo!

Zato pošiljajmo dobro, želimo si dobro, pozabimo na slabo in pustimo preteklost, pustimo prihodnost, živimo za ta trenutek, edino ta resnično obstaja!

“NIČ NI BOLJ DRAGOCENEGA OD DANAŠNJEGA DNE”

Bojana Zmazek

Kolumne/blog izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni.