“Sladko” življenje – srečni otroci?

“Sladko” življenje – srečni otroci?

Po razmisleku sem se, odločila napisati blog na temo “cukerčkov” v našem življenju.

Včeraj sem bila zelo ponosna na hčerkico (stara je manj kot 3,5 let), po aktivnosti, kjer jo pridno čakam vsak ponedeljek, so se otroci, po seveda “spodbudi” staršev (hm za razmislek vsem podobnim razmišljanjem), pognali proti prijaznemu gospodu, ki jih redno obdari z bonboni (tisti, če se še spomnite, dolgi, tanki iz naše mladosti, ki se pošteno limajo na zobe, pa še kam) in sem pustila, da je kot ovčka, tekla z njimi, prišli so nazaj in edina, ki ga ni imela v roki je moja hčerkica in ponosno povedala, da ona pa tega noče, ker ni zdravo in da je gospoda prosila za kozarec vode. Jaz seveda ji nisem rekla nič, ne da ne sme ali da sme, bila sem tiho in ji nisem nič preprečevala, mami sta me gledali, kot da sem zločinec, ki otroku ne dovolim bonbona, pa ponavljam, da sem bila tiho. Ena od mamic je pripomnila, da tukaj se pa z mano ne strinja (kot, da ji jemljem čudovito otroško doživetje, ki ga naj bi vsak otrok zgleda imel, ob parih sekundah sladkobe v ustih, in da jo prikrajšam za to).
Kako ljudje gledajo na teh nekaj sekund užitkov in seveda verjetno dnevnih ali celo večkrat na dan… Kaj naj človek reče na take komentarje? Pa sem hčerko vprašala, če je kaj žalostna (neumno vprašanje, če pa sama ni vzela) in če bi ona tudi, pa je rekla: “Seveda da ne, če pa to ni zdravo, zakaj bi sploh to kdo potem hotel.” In to reče 3,5 star otrok, med tem ko 35 let star človek gleda na to, kot da “mučimo” otroke. Kaj naj rečem, naj skoči na cesto, ker si želi skakati, kljub temu, da vemo, da je to nevarno? Seveda ne, ampak bonboni, to je pa druga zgodba.

Ja, je zgledalo kot da ji perem možgane v “ozadju” in da ji ponavljam o Sapramiški, ki je zgubila zobek, sem si mislila, ko bi le bil samo zobek, ura čez 18.00, kar pomeni sladkor odpade, hormoni, inzulin, zlimano črevesje in vse skupaj, ampak hm, zato pa seveda niso krivi smokiji in bonboni. Se mi zdi, da enih osnovnih zadev ne poznamo, o delovanju našega telesa, svetega templja, ki ga ne spoštujemo niti toliko, da bi mu dajali dobro gorivo. Sem slišala že za primer, ko je resnično majhen otrok moral prenašati klistir, ker je dnevno jedel smokije in se mu je črevesje tako zapacalo in zlimalo, da je že trpel in ni mogel na stranišče. Tak otrok bi bil blazno vesel, da ima starša toliko ozaveščenega, da mu kdaj pa kdaj reče za kakšno stvar NE! (pa ne govorim o težavah, ki so posledica drugih težav, govorim o težavah z nezdravo hrano)

Seveda pečemo piškote, kdaj tudi kakšne mafine itd, imamo čokolade (prave in kolikor se da kvalitetne) pijemo kakav, ampak vse tako zdravo in super okusno, da se vsi, ki kupujejo tovrstne izdelke, lahko samo skrijejo s vsojim benkom, mi damo riževo, mandljevo mleko, presni, zdrav kakav, po potrebi kokosov sladkor, malo prave vanilije in je mnjami ali pa piškotki s kokosovim sladkorjem minimalno seveda, pirina moka, riževo mleko itd, spet mnjami, palačinke, ajdova/ pirina moka, kokosov sladkor, riževo mleko, vanilija itd – odlične! Ne rabimo slabih stvari, da dobro jemo.

Jaz se resno vprašam, kako dalje z ozaveščanjem, ker mi je mamica blazno želela dopovedat, da se z mano ne strinja, pa sem ji rekla, da me niti ne zanima ali se ali se ne, da če smo dnevno na tisti lokaciji, to ni več en bonbon, ampak dnevno en bonbon, ki je čisto nepotreben, verjetno bom že sama presodila, kateri bonbon je primeren. No, da ne omenim, sa se je že enkrat podobno zgodilo. Takrat je bila še mlajša in je zavrnila bonbone in prosila za brusnice, mi gre kar na smeh ko pomislim, da to je pa skoraj mučenje, ker bogi otrok je brusnice.

Na isti lokaciji, že enkrat ena meni čudna situacija z istimi bonboni, ko se vprašam kje imamo odrasli glavo. Mamica je s povišanim glasom vpila na cca 2 leti starega otroka: “kam greš ta mau?” Pa je rekel, da po bonbon (ta isti lepljivi bonbon), pa je mamica s čikom v roki rekla: “Dej še men enga prnes.” Resnično me je groza, ko to vidim in vem, da si ne smem jemati k srcu, ampak vseeno mi pa tudi ni.

Saj tudi mi imamo čokolade, ampak ne katerekoli, ali pa kar sami narediva iz kakovevga masla in pravega kakava, kokosovega sladkorja itd, pa moj otrok ni nič manj srečen, nič manj nasmejan kot drugi, torej mu res nič ne manjka. Drugače je, da mu vlečeš iz roke in ne pustiš in sam ne ve, zakaj mu ne pustiš in rečeš – ne – brez razlage. Pri nas ima vsak NE tudi svojo razlago ;). Ampak tako, kot jih opozarjamo na nevarnosti, na cesto, višino, nošenje čelade, pretep, udarec, pljuvanje in vse ostale stvari, ki niso “dovoljene“ oziroma so neprimerne itd., tako pač poveš tudi za prehrano in če me vpraša: “Mami ali je to zdravo?” Kaj, a naj se ji zlažem in rečem, da je zdravo? Seveda ne, povem po resnici in to je, DA NI ZDRAVO, in ko me vpraša za korenje: “A je korenje zdravo?” Rečem seveda zelo, zdravo. “Simpl” kot pasulj in kaj ni jasno pri teh stvareh – MENI ni jasno. Po kateri logiki, razen svojih lastnih prepiričanj, se delajo dvojna merila. Ljuba duša, kje naj se začne vse skupaj, če pa že piramida “zdrave” prehrane, ki ji sledijo vrtci in šole ni pravilna, cel kup mesa in mlečnih izdelkov, pa že ptički čivkajo, da to seveda res ni dobro za naše telo. Ste vedeli, da smo edina bitja na svetu, ki pijemo mleko tuje vrste? In to po končanem dojenju ;). In da kalcij je pa res “nujen” vir iz mleka…je res? Hm kot sem poslušala predavanje o zdravem načinu življenja, od kod potem slonom tako močne kosti in oklji ali pa kravam in vsem ostalim živalim, če pa prežvekujejo in uživajo samo travo? In ali ste vedeli, da naše telo nima pred dispozicij za uživanje mesa? Da se nam v želodcu prebava matra kar 70 ur, da predela tisti kos mesa. Na jedilnikih vrtcev in šol pa dnevno meso. Zakaj nismo v osnovi mesojedi? Ker imamo predlogo črevesje v primerjavi z levom, ker nimamo zobovja zasnovanega za tako prehrano, ker nimamo krempljev, da bi si z rokami ujeli, ker nimamo dovolj encimov, ki bi uspeli meso predelati tako hitro kot mesojedim živalim. Kot me je ne dolgo nazaj fascinirala primerjava na enem od predavanj, pustite meso tri dni na krožniku, na pultu in na sobni teperaturi…. No, to se dogaja v vašem želodcu!

Pa da ne bom zavila stran od “sladkorčkev”, kar se mi mimogrede lahko zgodi ;), naj opomnim še na to, nisem popolna, daleč od tega, sem pa blazno vesela za vsa izobraževanja, za vsa znanja, ki jih mimogrede nisem dobila v šoli, pa bi jih morala. Srečna sem, da sem odprla oči, in da sem korak bližje smislu, ki so ga včasih poznali bolje, kot ga mi sedaj. Zakaj to pravim, ker se marsikdo najde, ki rad kaj pove na življenje naših babic in dedkov in o kravicah in vsemu kar paše zraven, Ampak, naj vas opomnim, da meso so jedli ob nedeljah, krave so se pasle zunaj na pašnikih, pili so domač čaj in vodo, ter pili surovo nepredelano mleko, malo pokuhano in prevreto (ok naj jim bo, niso vedeli, kar vemo danes 😉 ), sladkor je bil pa ob praznikih v kakšni potici in še to so zelo varčno ravnali. Hm, kdo je sedaj ta, ki zlorablja vse po spisku.

Ponosna nase, na moje bližnje, hvala babicam, ki sledijo in se kljub letom, želijo morda ozavestiti in ne stiskati svoja pretekla prepričanja. Hvaležna vsem, ki upoštevajo naše želje in spoštujejo, naše odločitve, želje nas staršev, ki takih stvari ne “dovolimo”, pa nismo fanatiki in zmešanci, ki bomo otroke prikrajšali življenske radosti 😉 . Mi doma tega nimamo in konec, pri nas je voda, domači čaji, tudi kak sok se kdaj najde, če se le da doma stisnjen iz sadja in zelenjave, surov med, kokosov sladkor. Drugega nimamo in tudi ne pogreša, pa je zelo vesel in srečen otrok.

Sladkorji so skriti že praktično povsod in kdaj se bomo začeli zavedati da je sladkor droga in zgleda na nekatere že zelo, zelo vpliva.

Iz knjige Samomor sladkorjem:
Gre za nevaren bel prah, ki povzroča odvisnost….

Morda pa odlično darilo, vsem ki vas ne spoštujejo toliko, da bi upoštevali vaše želje.

Nauk zgodbe: vzgajamo otroke že od rojstva, kot hvala in prosim, kot pazi cesta, kot oprosti in vse ostalo, pokažimo jim, kaj je dobro za nas in kaj ne, kje rastejo začimbe in čaji, kako zgleda ognjič, trpotec, naberite koprive za čaj in juho, pokažite jim ta in še ostala “superživila” rastejo nam praktično pred nosom. Kaj iz tega lahko naredimo skupaj, in ne samo sprehodi po hipermarketih polnih sladkih, pregrešnih stvari, če pa že, jih pa naučite, da se mirno sprehodite mimo do prve police eko sadja in zelenjave. Verjemite hvaležni vam bodo! In vsi ki ste tak korak že naredili, bodite ponosi nase!

In še za konec:  ŽIVETI ZDRAVO NI DRAGO, DRAŽJE JE ZDRAVLJENJE, KI VAM NEZDRAVO ŽIVLJENJE PRINESE (ker varčujete na “napačnih” stvareh.)

Blog je moje mnenje, moja resnica in moje vedenje.

S spoštovanjem do vseh,
Bojana Zmazek Mesec

https://www.znanje-narave.si/trgovina/knjizni-koticek/nancy-appleton-g-n-jacobs-samomor-s-sladkorjem-zakaj-nas-sladkosnednost-ubija/